Vse poti vodijo na soncno stran kamnoloma v Bevkah

Piknik se je odvijal 27. aprila lanskega leta. Natalija in Tinkara sta na kraj zlocina prisli sele ponoci, ko je sla vecina ze domov. Opravicili sta se mi, da sta imeli koncert (saj sem jima pa verjel!). Heri je bil na pikniku do dveh popoldne, ker je sel na literarni vecer v Podlipo.
In ze je bila sobota, 5. maja, leto kasneje na istem prizoriscu, na istem kraju zlocina. A o tem, ko dobim nove slike.


najboljsi kolegici

Vse, ki ste bili na prvem pikniku, vabim, da glasujete, kdo ali kaj se vam je najbolj vtisnil-a-o v spomin:

OSTANI LEPA, FEMME FATALE!

Od jutra do vecera. Od vecera do jutra.
Kot v sredo in kot v cetrtek.
In kot preostali dnevi v tednu.
Kot si poleti in kot si jeseni.
In kot si v preostalih mesecih v letu.
Ostani mi.

Polna v svoji ljubkosti.
Z izrazom na obrazu,
ki vedno znova
hkrati flirta z menoj in
hkrati resuje mojo propadlo duso.
Kdo, ce ne ti.

Brez maske direktna,
ko s svojimi pregresnimi ocmi
prediras moj nebogljen slinast pogled
in ko v temi sijes navzven,
takrat ko si prerad domisljam,
da se svet vrti okoli mene.

Kdo, ce ne ti.
In v prihodnjem letu se smej.
Smej se sebi in svojim neumnostim
in smej se meni,
ker si upam in Zelim s tabo zaZiveti,
da bi bila in ti in jaz se vecji clovek.

Zato sem se ob tebi
tudi sam naucil odpuscanja.
Pa ne prevec.
Da bi zame ostala fatalna.
Kdo, ce ne ti.

Bodi se naprej crna kot najgloblji ocean tega sveta,
ki nas pusca v lastni domisljiji,
ker nam je tako zelo nedosegljiv.
Ostani sveZa kot burja,
ki ti zleze pod kosti vse do srca,
ga obvije, poljubi na licka in zapusti.

Ostani dostopna.
Ne oddalji se od mene.
Le kako bi preZivel brez tebe.
Pravzaprav apeliram nate,
da v prihodnjem letu in v letih za njim
preZiviva veliko vec casa skupaj,
kot sva ga do sedaj.

Ti ostani lepa,
jaz pa ti obljubim,
da te bom ljubil vedno, ker ti
moja malena Helena
si moja ena in edina femme fatale.

A ves, kako mi je vse to nerazumljivo? Meni, ki Zivim zato, da bi stvari okoli mene bile samo se preproste in razumljive. In res sem verjel, da bom enkrat, ko bom pri sebi (ne vsega pac pa veliko) vecino razcistil, svet videl s cistimi ocmi. Da bom preprosto vrgel ocala na gnoj, lece v smeti. Da bom zamiZal in se bo pred mano odprl nov, drugacen svet. Tak, ki sem si ga vedno Zelel. In vsak ve vse o meni. Nicesar mi ni treba skrivati. In jaz vem vse, kar potrebujem, od drugih. Nicesar jim ni potrebno skrivati. In ko hodim sredi ceste s ponosnim dolgim korakom, si mislim, da vsakdor ve, koliko ljubezni je v meni. Koga ljubim. Kaj vse ljubim. Zakaj pa ne. Nic vec neudobnih pogledov, pogovorov. Neudobnih custev in situacij. Preprosto je podoba moje malene nekje v glavi in caka, da najde njeno stvarno zemeljsko duso in telo nekje na zemlji ob Ze vnaprej dolocenem casu in na Ze vnaprej dolocenem mestu. Samo se lepe stvari. Predstavljaj si travnik, kjer metulji samo letijo in letijo od cveta do cveta. V Zivljenju jim karkoli pomeni samo uZitek. Maksimalno si ga Zelijo, zato zaradi lastne sebicnosti ljubijo in razumevajo se ostale metulje. Samo zato, da bi sami se bolj uZivali. Tako preprosto je. Zato mi je vse tako nerazumljivo. Zaradi ciste preprostosti. Sem zato, da bi me vsi ostali raztrgali, ce bi imeli kaj od tega. In da bi jaz imel ostale, ce bi jih potreboval. V mojem svetu ni nikoli dovolj casa. Casa sploh ni. V zemeljskem svetu cas pac je. Zato pravim, da je casa vedno dovolj. Samo se lepe misli mi hodijo po glavi. Po tej izpraznjeni glavi, kjer jim je sigurno dolgcas, tako je prazna. Tako prazna nepotrebnih balastov in neumnosti, da Ze kar boli. V mojem svetu pa ne. Pri meni pricnem verjeti v ta originalni svet. Zato ne rabim glasnih besed, da bi te slisal. In ne rabim oci, da bi te videl. Preprosto stojim pred tabo in si mislim, da mislis enako. Nazaj v realnost. Preprosto stojim pred tabo in upam, da mislis enako...

tvoj TomaZ



Pocutim se tako bedno, kot sem upal, da se ne bom nikoli vec. Nikoli vec od takrat, ko sem se zadnjic pocutil tako bedno. Vso svojo moskost mi je izsesala s svojimi besedami, s cigaretnim dimom, s celim svojim zivotom. Prekrizane noge, dvignjena brada, siroko odprte oci. Cigaretni papir je za-selestel, tobak se ji je uklonil, se ji v obliki dima nemocno prepustil v pljucih, kjer mu je za sekundo zastal dih, in ze ga je ista sila kot prej enakomerno pihnila skozi usta v nebo, kjer se je izgubila vsaka sled za njim. Moc, samozavest, premoc, znanje, dominacija,

Samo to bi rad, da bi ji lahko s svojimi dlanmi objel ta svetniski obraz, s prstom leve roke bi ji narisal crto preko cela, tega hudimanega cela, od katerega se odbijajo vsa moja custva, vsa moja ljubezen, vsa moja milina in ona tega ne spozna, do konice njenega nosu, ki je tako prekleto sladek, da bi ga najraje odgriznil in imel samo zase, a kaj ko njej nezni mali nosek ustvarja nevidni scit in me odganja, da bi ji s svojimi dlanmi objel ta obrazek, a preko ustnic, ki

In bi jo poljubil na ustnice, da bi se svet ustavil, da bi teznost postala nesmisel, da bi se ji cel zlil na dnu srca, da bi zagorela

In potem bi umrl. Pogreznil bi se. Njen svet dinamike pod silo teznosti bi me poteptal. Kot mravljo.

Kot najbolj nepomemben izcedek na svetu. Sila težnosti, sila gravitacije. Grem na cigareto.

Evo mene - nisam ja odavde