Iz Obmesecnika

Kosovarjevi



Make your own free website on Tripod.com
Cankar prebavlja: S PRAZNIM TREBUHOM PO VRHNIKI
Močilnik, Pri Kranjcu, Blagajana, Turšič, Boter, Vincenc
Po zgledu najboljšega benda iz Mladine smo naredili eno stran za Cankarja junaka. Ni skrivnost, da bend predstavljajo Ilovarjevi, Cankarja pa smo izbrali zato, da ga dokoncno rešimo slabega pivskega slovesa. Zato že od pomladi z našo pomocjo hodi po vseh možnih gostilnah vrhniške banovine od logaškega klanca do Brezovice preko Podlipe do Borovnice in samo za vas preizkuša, kje imajo poleg poceni brezalkoholne pijace, dobre juhice, glavne jedi, kje solate in kje sladice. Na vsakem delovnem vikendu skrbno preverja celo vrsto zadev od ponudbe, postrežbe, ambienta, parkirišca, toaletnih prostorov in seveda cen. S svojimi priležniki in priležnicami vsakokrat izbere nekaj iz jedilnika, tako da je zadoščeno in vegetarijancem in mesojedcem, najbolj pa so zadovoljni tisti neizbircni. Le spremljajte to rubriko v prihodnje, kajti v marčevskem Obmesečniku bomo podelili že drugo nagrado iz serije nagradnih iger, ki vsake kvatre nekoga z njo oziroma njim popelje v eno od obiskanih gostiln. Prvo nagrado je dobila Ksenija, ki je svojega Markota odpeljala v Cankarjev Hram
Kdo bo v naslednji številki Obmesečnika srečni dobitnik nagrade, smo se spraševali nazadnje. Odgovor še ni znan. Ker vam vprašanja sploh še nismo zastavili. Med vsemi tistimi, ki boste poslali pravilen odgovor na sila težko vprašanje, bomo izžrebali srečneža, ki bo svojo vedno boljšo polovico odpeljal v eno od restavracij, ki so bile predelane v prejšnjih številkah Obmesečnika. Pravilne odgovore pošljite po pošti na naslov Kluba vrhniških študentov (Tržaška 11, 1360 Vrhnika, s pripisom "Cankar prebavlja") ali po elektronski pošti na obmesecnik@lycos.com. In vprašanje se glasi: KATERE GOSTILNE TER RESTAVRACIJE JE CANKAR Z NAŠO POMOČJO DO SEDAJ PREGLEDAL? Odgovore bomo sprejemali do konca meseca marca 2003. V žrebanju, ki bo zatorej potekalo javno na klubskem sestanku, v ponedeljek, 31.03.2003, ob 20.30., lahko sodelujejo vsi redni bralci te rubrike, vabljeni tudi ne-člani. Skratka, vprašanje ni pretežko, nagrada pa mamljiva.

1. GOSTIŠČE MOČILNIK
Jože je že zjutraj vpregel konja, zato smo petnajst cez poldne že sedeli za mizo na galeriji gostišca Mocilnik. Parkirišče je bilo skoraj da polno, ko pa smo vstopili, smo brez težav našli prazno mizo. Nedelja je sicer najboljši dan za družinska kosila, vendar se zna zgoditi, da pravi gurmani ne bodo mogli zadovoljiti vseh svojih apetitov. Razlog: ob petkih in sobotah nastopa Oliver Antauer, na plesišcu se suce pol Vrhnike srednjih let (zelo priporocljiva rezervacija), zaloge specialitet pa so zato tudi na racun prijaznih cen ob nedeljah zelo omejene. Zatorej smo se morali odreci mlademu siru na žaru, ki je poleg obicajnega vegetarijanskega krožnika, mnogo prehitro zakljucil vegetarijanski meni, ki ga tudi ribje specialitete niso mogle ustrezno podaljšati. Izbira je drugace zelo pestra, lahko pa izpostavimo furmansko plošco za dve osebi, škampe na žaru ali buzari, cebulno bržolo ter gratinirane beluše. Naša družina ni ravno eskperimentirala. Ob srkanju poštene domace crnine je večina štartala z gobovo juho - zvezdo dneva, ki je s sila povprecno govejo juho zakljucila svoje podrocje. Glavne jedi. Po ravno pravšnjem intervalu nam je prijazna, a kar prevec neizkušena mlada ekipa postregla s telecjim naravnim zrezkom, mešanim mesom na žaru, žabjimi kraki. Z jedmi po narocilu v Mocilniku ne morete zgrešiti. Ravno tako z roštiljem. Žabjim krakom pa se le raje izognite, zaradi prevelikih pricakovanj boste prej kot ne razocarani, saj so le redki kuharski mojstri sposobni pripraviti nadpovprecne žabje krake. Pa nic zato. Namesto željenih kruhovih cmokov smo za prilogo pospravili pražen in pecen krompir, kuhano zelenjavo z gobicami ter dve skledi solate iz sila povprecnega solatnega bara. Lahko pa v Mocilnik pridete tudi samo na sladico. Odlicni orehovi štruklji, sladoledna kupa s svežimi jagodami, kremne rezine, tiramisu in ostale sladice so boljša stran menija. Vseeno pazite, da jih ujamete še sveže.

Za tri osebe smo z napitnino vred odšteli enega cankarja, kar je eden od pozitivnih elementov kosila. Med pozitivne moramo prišteti še fenomenalno lokacijo z velikim parkirišcem, prenovljene toalete pa bi morale biti v zgled utrujeni notranjosti. Najbolj smo bili razocarani nad izborom glasbe. Ni ga bilo. Skratka, gostišce Mocilnik zelo priporocamo zakljucenim družbam ter ne prevec zahtevnim in kriticnim jedcem. Idealno velike porcije, ki te tudi po sladici še pustijo pri življenju, in kakovost priprave hrane, so vredne vsakega dinarja, ki ga boste pustili v Močilniku. Pa pustite raje še kakšnega cez – za natakarske vajence. Naša ocena je bila enotna. Dober tek.
na vrh


2. GOSTILNA PRI KRANJCU
Z Ilovarjevimi smo se srečali zadnji vikend v maju na pikniku v bevškem kamnolomu. Izkoristili smo priliko in naredili nekaj družinskih slik s podpisi na hrbtni strani. Bili smo pohvaljeni za objektivnost pri prvem poročanju. Pravijo, da prefinjeni okus za prefinjeno razparceljevanje gostilništva pride - ne vede - z vajo. Je pa »skrita« past pri paberkovanju ponudbe in obrekovanju vsega ostalega, pravijo. Pazite se dobrega vina. In prav imajo. Zatorej smo se ga v drugo veliko bolj nabasali s hrano kot z vinom.
Pravo idealno nedeljsko vreme za nedeljsko kosilo. Poletno sonce je bilo že na pol poti čez hrib, ko smo ob prijetnem svežem severozahodniku prisopihali z vozom do Kranjca. Vsi štirje. Tudi Tone, ki se zadnjega družinskega srečanja ni utegnil udeležiti, ker so mu prekle za fižol grizle nohte. Konja smo pustili ob balinišču, voz pa nam je gospodar parkiral pod strop gostilniškega vrta. Še zdaj nas tam čaka. Za slučaj, ko nas zaradi fenomenalnega vina noge ne bodo več držale. Zatorej smo se domov na klanec vrnili z roko v roki in z velikim nasmeškom na ustih peš. Mizo številka petnajst smo si rezervirali že dan poprej, saj nikoli ne veš, kdaj te lahko prehitijo nedeljski planinci, maševalci, birmani, obhajiščniki, krstne botre in ostali naključni obiskovalci… Pri Kranjcu – vedno. Kako tudi ne. Po enega Prešerna in Cankarja smo odšteli za iz učbenikov nedeljsko kosilo. Dober glas seže do Bevk, zato – ni greh – smo prêcej začeli s prvim pollitrom refoška, ki nam je vsem skupaj zaigral na srce tako pošastno nežno, da se nam je kar milo storilo, ko je mojster uverturo presekal z govejo in gobovo juhico. Pa sta juhici svoje delo pošteno opravili. Ni kaj. Namesto jedilnega lista se pri Kranjcu veliko bolj splača izprašati domače, kaj je dobrega. Občutek domačnosti, neprisiljena prijaznost vedno nudita dovolj dobre biftke, rostbife, telečje in na pariški način pripravljene zrezke. Krožnik nam je zapolnina sedaj že standardna mešana zelenjava, smo pa vzeli za zraven še dve veliki porciji praženega krompirja in pomfrija. Pa zelena in mešana solata. Skratka. Od vseh slovenskih pregovorov – za malo denarja malo muzike – pri Kranjcu ta sploh ne velja. Ne samo da je iz zvočnikov žvrgolel radio Veseljak, pri Kranjcu boste za malo več kot zelo malo denarja res dobili to, po kar ste prišli. Odličnega nedeljskega kosila poln želodec in radost in veselje in spet boste razočarano ugotovili, da je nedelja mnogo prekratka. Po drugi strani pa boste po tako preživetem popoldnevu nabiti z energijo za ves naslednji teden – do naslednje nedelje. saj so izkušenost, prijaznost, občutek domačnosti poleg dobrega vina najpomembnejši doprinašalci k okusu nedeljskega kosila.
na vrh


3. GOSTILNA BLAGAJANA
Tone je spet ostal lačen. Prav mu je. Kaj pa mu je posedati po drugih gostilnah v času, ko ga vsa družina čaka doma, da odrine na nedeljsko kosilo sredi torkovega popoldneva. Čakali smo ga do šestnajste ure, potem smo pa kar sami trije odrinili. Prej niti ne bi šli v Blagajano, ker smo izvedeli, da zaradi čezcestnega delovnega časa takrat veliko stavijo na malice. Imajo jih pestro izbiro pa še več kot odtehtajo svojo nizko ceno. Štartali smo z nizkimi pričakovanji. Povsem neupravičeno. Že s prvimi pogledi od daleč smo zapazili urejeno balinišče in teraso, notri smo odkrili ogromno prostora in po parih minutah, ko smo se spet izgubljenci našli, smo našli tudi primerno mizico za tri v zadnji sobi. Občutek je bil kar zanimiv. V celoti tako gromozanski prostor, tolike jedilne površine, mi pa sami. Smo pa zgleda res edini, ki si nedeljsko kosilo privoščimo tudi ob torkih. In je bil torek. Zelo neprimeren dan za silno preizkušanje vinske kleti. In kot zanalašč smo zato trije pojedli za najmanj štiri. In če kuhinja ne bi opravila svojega dela zadovoljivo, tudi mi ne bi ostali v gostilni skoraj cele tri ure. In sta bili gobova ter goveja juhica. Navdušeni nad količino le-teh, ki je seveda parkrat krajša od tiste domače s klanca, in predvsem navdušeni nad svežimi gobicami, ki so plavale v za spremembo ne pregosti kremni juhi. Ne bomo vina, smo rekli za glavno jed, in že je prijazni natakar, ki nas je gostil, prinesel čebulno bržolo, ocvrte kalamare, biftek ter zelenjavni krožnik. Pa začnimo pri koncu. Poleg zelenjave so, kot da bi vedeli, kako jih obožujemo, pristavili še ocvrte šampinjone in pohan sir. Boj treh parov vilic in nožev za slednjega, se razume. Biftek na zelo angleški način z zelenim poprom je ob prvi grožnji z nožem priznal, da se je predolgo sončil v kuhinji, zato ni od sebe razen simpatičnega pikantnega okusa iztisnil niti ene same samcate kapljice krvi. Recept za pripravo ocvrtih kalamarov s tatarsko omako je postal že tako univerzalen, da se jih brez vsakršne bojazni lahko naroči tudi v Blagajani. Močni čebuli ali bržoli se noben pošten samec ne more odreči, če pa si iznajdljiv in pripraviš čebulno bržolo, se ji ne bo mogla upreti tudi marsikatera mlada dama. Štiri glavne jedi, pa še ni bilo dovolj. Privoščili smo si še vsak svojo mešano solato s koruznimi zrni in nekaj pomfrija, da ja ne bi lačni prišli domov. Pa še ni bilo dovolj. Ni greh za počez še eno čisto v redu sadno kupo z ne preveč sladko smetano.
na vrh


4. GOSTILNA TURšIč
Je šel ščegetavček lepega sončnega popoldneva po Stari cesti. Nasproti mu pride drugi ščegetavček.
»Kam pa kam, ščegetavček?«
»K Turšiču na goveji jezik!«
Ob pogledu na jedilni list smo se vsi nasmehnili. Na njem je bilo zapisano vse tisto, kar smo od Turšiča pričakovali, plus še nekaj posebnosti. Le zakaj bi naša družina ob vikendih ali pa ob drugih dnevih izgubljala dragoceni čas s kuhanjem, ko pa gremo veliko raje za ta čas kam drugam, na primer na Sveto Trojico. Že čas, ki smo ga preživeli pri Turšiču, je bil nadvse prijeten. Sploh pa je še bolj resnično to, da s konkretnim kosilom nismo zapravili nič več denarja, kot bi ga doma. No, malenkost več sigurno. Pa se je splačalo. Ponovno prijetno torkovo nedeljsko popoldne. Začeli smo ga s kavico s smetano. Pričakovali smo domačo znamko kave, a smo presenečeni dobili odlično kavico, primerljivo specializiranim kava barom. Prijazna natakarica, ki ob naših vedno prijetnih pripombah tudi enkrat ni pokazala svojih zob, nas je na začetku gledala malo postrani, saj se po letih nismo najbolj vklopili v sicer starejšo Turšičevo posadko. Ne redki upokojenci pridejo ob vikendih na domače pečenice, krvavice z zeljem. Odlična izbira. Zraven si privoščijo še malo juhice in solatni krožnik. Tedenski meni z ugodnimi kosili in malicami privabi marsikoga. Tudi mi trije smo že pred prihodom vsaj približno vedeli, česa se bomo lotili. Ponovno smo naleteli na samo dve vrsti juh. Pa smo pojedli eno gobovo in eno govejo. Slednja pri Turšiču vsebuje še dobre torteline z mesom, tako da je govejeva tokrat le zmagala. Do tu vse v redu. Moram kar na tem mestu priznati, da smo za glavno jed naročili in použili tako različne zadeve, kot so se kasneje izkazale tudi naše ocene. Če imaš rad golaž in si eden (na žalost) vse bolj redkih ljubiteljev vampov, potem pri Turšiču ne moreš mimo jedi, ki ji domači pravijo golaž/vampi mešano. Žal se je izkazalo, da bi bilo bolje naročiti obe stvari posebej. Skupaj se tokrat nista dobro znašli. Predvsem golaž, ki je imel v sebi preveč žilavega mesa, kot mu pripada na eno porcijo. Le-ta tudi ni bila prevelika. S kruhom se jo ustrezno podaljša. Lahko pa ob malo manjši lakoti za glavno jed naročite goveji jezik v solati. V primerjavi z vso dekoracijo, ki jo oziroma jo ne vsebuje gostilna Turšič, je bil goveji jezik v solati prava paša za oči. Tudi želodec je bil z jezikom zadovoljen. In kaj nas je še najbolj nasmejalo pri branju jedilnega lista? Pice. In to ne samo z/brez jajca. Lahko si privoščite navadno, kmečko, kraško, margerito. Lahko si privoščite malo, normalno ter celo grande. Tale zadnja je bila kar srh vzbujajoča, zato smo raje pristali pri normalni kmečki. Razen v višino prav velika res ni bila, je pa za spremembo dobesedno »sedla«. Za vegetarijance pri Turšiču ni poskrbljeno. V odličnem samopostrežnem solatnem baru si lahko privoščite zelo zelo mešano solato, toliko vrst jih ponujajo. Najbolj v oči pade solatni bar v celoti, ki se odpira in zapira samo s pritiskom na gumb. Prihodnost v stari gostilni. Skupaj smo snedli še eno porcijo pomfrija. Serviran je bil na krožniku, ki se sicer uporablja v osnovnih šolah za juhico. Zelo v redu. Razen juh smo morali poleg glavnih jedi pojesti kar nekaj kruha, da smo zadostili lakoti. V nasprotju s pričakovanji. Privoščili smo si še palačinke z orehi in čokolado, ki v jedilnem listu zasedajo nadpovprečno mesto, ter sadno kupo. Sadje z obilico dobre in nepresladke smetane v tem letnem času. Odlično. In za vse skupaj smo odšteli komaj kaj čez pet jurjev. Pa smo zraven dobili še nekaj parkirnega prostora, zelo urejene toaletne prostore in natakarico, ki se tudi ob prijetni napitnini ni uspela nasmehniti.
na vrh


5. GOSTILNA IN PIZZERIJA BOTER
Prvo v seriji nagrad našega toplega kotička smo že podelili na Brucovanju. Kot smo se dogovorili. Na tri gostilne bomo podelili kosilo za dve osebi. Za nami so Močilnik, Gostilna pri Kranjcu, Blagajana, Turšič in sedaj gledam v jedilni list v velikem prostoru Botra in ne razmišljam o hrani, pač pa o tem, kdo bo po v naslednjih številkah Obmesečnika srečni dobitnik nagrade. Če bo seveda pravilno odgovoril na vprašanje, ki bo prav tako zastavljeno v naslednji številki. Ampak najprej bo treba nekaj pojest...
Pred leti, ko je naša družina štela samo dva člana in je bil naraščaj šele na poti, je picerija Boter obsegala dva prostora. V enem je danes velika miza za večjo družbo, v drugem pa so mize namenjene nekadilcem. Na koncu te druge je stranišče, ki je vedno urejeno in praktično dovolj veliko. Njegovi posebnosti sta sušilec za roke, ki se noče in noče umakniti veliko nežnejšim papirnatim brisačkam. Moški del Botrove publike je v teh prostorih z reklamnih plakatov tudi izvedel, v čigavih rokah je prihodnost. Zanimivo. Boter se je predvsem zaradi priljubljenosti svojega primarnega proizvoda – pic razširil na vrt, ki je včasih stal prav tam, kjer je sedaj zastekleni prostor za kadilce. Vrtu se Franci Pišek – lastnik ni odpovedal, le premaknil ga je proti Tržaški cesti. In če bo še naprej tako uspešno vodil eno najbolj znanih picerij, ki je že nekaj časa tudi gostilna, na poti z morja do Karavank, bodo nedeljska kosila kmalu stregli kar na cesti. Jaz sem za. Ko je naša mala družina priskakljala s klanca, smo komaj našli prazno mizo. Bilo je prednovoletno obdobje in bilo je vse rezervirano. A dobri gostinci vedo, da stalnih strank ne smejo razočarati. Ugotovili smo, da kljub temu, da sedimo v kadilskem prostoru, prezračevalne naprave opravljajo svoje delo brezhibno in brezslišno. S pijačo nismo pretiravali. Z alkoholom tudi ne. Navkljub veselemu decembru smo izbrali sredo za praznovalni post. Smo se pa zato toliko bolj poglobili v jedilni list. Ta se že nekaj časa ni bistveno spreminjal. Pri picah so še vedno najpopularnejše morska z res velikim številom školjk z lupinami vred ter ostalimi morskimi školjkami, capriciosa ter calzone. Picopeki pri Botru so iznašli pravo razmerje med velikostjo pice ter količino nadeva. Opremljenost notranjosti vam pove, da so tu doma morska hrana in pokali. Teh je toliko, da bodo kmalu morali iznajti še en prostor samo za pokale. Dobili so jih odlični Botrovi mešalci koktejlov z Ogrin Alešom na čelu. Obiščite jih ob kakšni njihovi posebni priložnosti (obletnica, dnevi tuje kuhinje), če so vam izvrstni koktelji predragi. Se izplača. Torej vam pica ne diši. Ljubitelji morske hrane boste sigurno prišli na svoj račun. Različne morske, ribje plošče se na prvi pogled ločijo po ceni. Slednje so za navadno nedeljsko kosilo precej drage. Imate pa zato na voljo školjke v buzari. Z dvema solatama in kakšnim kosom kruha jih je ravno prav za dve osebi. Lahko pa jih zmaže tudi en sam. Drugo vrsto školjk namesto z drobtinami pripravijo s sirom. Imenujejo jih 'zurzuela de mariskos'. Kot tople predjedi vam ponujajo odlične njoke, rižote, špagete. Lahko jim dodate škampe, morske sadeže ali pa jih pospravite na klasičen način. Rižoto na črno morate poskusiti. Ime je dobila po sestavinah, ki jih direktno z morja dobavljajo sipe. Malce drugačna, a zelo dobra. Tako kot njoki s škampi. Fenomenalno. Tako kot rižota s škampi na belo. Namesto kakšne mesne paradižnikove omake boste tu našli lepo dekoriran krožnik rižote s čisto pravim škampom, ki bo gledal proti stropi sredi krožnika. Za ljubitelje rib je pri Botru zelo dobro poskrbljeno. Solatnega bara nimajo, imajo pa solato po naročilu, ki je raznovrstna in količinsko zadovoljiva. Tudi motovilec imajo. Po tako obilnem kosilu smo si privoščili še odlično kavico domače znamke. Za vse sladokusce je dobro poskrbljeno, ekstra sladokuscem pa priporočamo Lomačo. Izkušnje nam vedo povedat, da za denar, ki ga pustite v Gostilni in pizzeriji Boter, res dobite pravo partijo odlične hrane. Šest prešernov za tri osebe. Pa ne samo to. Profesionalna postrežba, ki ima – kar nas veseli – velik smisel za humor vas bo postregla od glave do pete. Za mirno paberkovanje pridite k Botru zgodaj popoldne, ko ne bo veliko ljudi. Kuhar si bo za vas vzel še več časa. Razen ob sredah, ko na malico hodijo občinski uradniki, in ob ponedeljkih, ker imajo zaprto. Naša ocena je bila enotna.
na vrh


6. RESTAVRACIJA VINCENC
Pod platanami Hotela Mantova smo včasih razmišljali, kaj se skriva v notranjosti te prenovljene zgradbe, ki je tako zelo polepšala Cankarjev trg in z njim Vrhniko. In Ivan, kot da bi zadnja leta samo še razmišljal ali naj gre direkt domov ali pa se vseeno ustavi še v Mantovi... Bil je lep poletni dan. Sredi zime. Kot nalašč za prijetno kramljanje z družino ob dobri hrani in pjiači. Vse bolj poredko se še dobimo vsi vkup. Hotel smo takoj ob prihodu razstavili na kavarnico Argos Cafe, Aperitiv bar, sam hotel ter restavracijo Vincenc, kamor smo tudi bili namenjeni. Namestili so nas za mizo v prostoru z Aperitiv barom. Glavna jedilnica ter ena malo manjša sta bili rezervirani, pripravljeni za dve veliki družbi. Tudi prav. Da je restavracija polno zasedena, je bilo še vedno dobro znamenje. Poleg čisto dobrega odprtega belega vina smo si omislili še vodo, ki je v restavraciji servirana v steklenički. Želi biti restavracija Vincenc na nekoliko višjem nivoju, kar se hotelirstva in gostilništva tiče? Tak občutek smo že dobili. Prjiazna natakarica, ki nas je stregla, je svoje delo opravila brezhibno. Spet pa smo ob svojih pripombah, ki se nam vedno znova zdijo smešne, naleteli na gluha ušesa. Začeli smo z juhami. Izbira je pestra. Izbrali smo morsko juho, pa s česnom ter gobovo. Prav vse tri so se tokrat odlično odrezale, je pa morska zaradi izvirnosti vseeno prednjačila. Dekoracija je bila prav neverjetna, kot se je pokazalo pri glavnih jedeh. Piščanec z medom in rižem se je v primerjavi s polnjenimi kalamari s škampi ter poletnim krožnikom skoraj izgubil. Čisto okusna kombinacija ga je pripeljala nazaj na mizo in naprej v želodec. Vincenc je, kot pravi v svojem jedilnem listu, pripravil nekaj poletnih krožnikov z veliko zelenjave, ki jih lahko brez skrbi naročite tudi pozimi, ter nekaj jedi za najmlajše, ki imajo seveda pravljična imena. Cena ter količina ustrezno pomanjšani. Preverite. Ko so k nam v goste prispeli lignji, smo najprej vsi trije iskali škampe, ki naj bi bili servirani zraven. Šele ob prvem razpolovljenju prvega lignja, smo ugotovili, da gre pravzaprav za polnjene lignje in to s škampi. Zraven obvezna zelenjava in ena a dekoracija. Tistim, ki s slanostjo niste v najboljših odnosih, strogo odsvetujemo. Za vse ljubitelje mesa na angleški način: pri Vincencu dobite biftek ravno dovolj nezapečen, da ob pritisku nanj le-ta vedno spusti še nekaj sočne krvi. In imajo solatni bar. Sveže založen in zelo pester. Količinsko glavne jedi niso prevelike, zato si lahko privoščite dobro mešano solato. Vendar ne pretiravajte. Po krajšem počitku ob odlični kavici s smetano smo si privoščili še desert. Spet smo pomazali sadno kupo z višnjo na vrhu smetane. S tiramisujem ne morete zgrešiti. Splača se ga naročiti med tednom, saj ob vikendih zaradi večjega povpraševanja servirajo manjše porcije. Pa različne tortice imajo in še mojstrovino, ki je ime dobila po Toniju. Naša družina se je najedla ravno prav za enega cankarja, kar vključuje tudi primerno napitnino. K Vincencu bomo še prišli. Najverjetneje ob kakšni obletnici, ko si bomo tudi mi po predhodnem telefonskem klicu rezervirali eno od obeh večjih sob. Za malo več denarja si bomo privoščili še kakšno dobro kapljico vina ter res odlične hladne predjedi oziroma narezke. Res vredno denarja. Naša ocena je bila enotna.