Make your own free website on Tripod.com

Parada pijanstva in kiča – ekskluzivno s silvestrovanja KVS-ja v Sarajevu



BiH: Lako ćeš ti bez mene al' kako ću ja bez tebe, kad dodju teški dani, kad odu svi jarani, kad zamirišu jorgovani...
Slo: Najrajši sn pa s teboj pil, da gledal tvoje sn oči, skoz njih je vino teklo v kri, edino s teboj bil sn živ...

Vodke, grencice, stoki, viskiji, borovnicke, merjasci so se poleg piva in vina bohotili po avtobusih. Navdusenje – peljali smo se v Sarajevo – je bilo gromozansko. Ob dvigovanju samozavesti in potence smo se nezavedno odlocili pokazati bosancem, da prihajamo iz civilizacije, iz Amerike in Evrope nad sengensko mejo...

1. dan - žur za glupe Slovence

Bazeni so velika restavracija na koncu Sarajeva. Če si pred Viječnico, hodiš po cesti za Pale in Goražde mimo slovenske ambasade par minut in na desni so Bazeni. Bil je prvi dan, zato so nam ZMT-jevci pripravili spoznavni večer z živo muziko. Pilo se je brezkrajno, pevec je vsake kvatre zatrobil v mikrofon: "Ajmo, Slovenci," in pilo se je še bolj in v neskončnost. Natakarji bi ta večer lahko delali zastonj oziroma za napitnine, ki bi jih velikodušno delili slovenčki. "Jedno sarajevsko pivo. Koliko? 4 konvertibilne marke. Jel si ti Slovenac? Da. Onda 5. Ok. Jel si ti glupi Slovenac? Da. Onda 6. Ok. Prijatno." Ampak take vrste nategi tako ali tako za novo leto vsem po malem pašejo. In važno je bilo, da je ZMT ohranjal vseslovensko tradicijo pitja in veseljačenja. Ker to vedno vžge. Kjerkoli. Za novo leto. Magično obdobje, ko popustijo vse zavore, ko se dostojanstvo izgublja nekje med vecejem in smrdljivimi nogavicami, ko se ga končno upravičeno (ker ne izstopaš) tako upijaš, da vsaj za to spet magično obdobje pozabiš na svet, v katerem živiš in mu pripadaš. Pijančki zavestno, ostali nezavedno. In je bilo treba iznajti še Veseli december. Razumljivo. Življenje postaja vse težje in težje, vsakodnevni napori in stresi so nas prisili v to, da se upravičeno spravljamo v druga stanja, v katerih je vsak prvi in glavni, kjer ni poražencev, ker je glista enaka glisti je enaka glisti... Ampak ker smo tudi mi že v omotičnem stanju prišli na slovenski žur, nam je itak dogajalo. Opa cupa loza loza. Popili res nismo preveč oziroma se nam ni tako zelo poznalo, ker smo tako opacupali naokoli, da je alkohol direkt skozi ravnotežje in pazduhe uhajal. V resnici sploh nismo imeli časa popivat, ker smo bili okupirani s kajenjem. Da bi privarčevali čim več (še malo za bosanske varčevalce ljubljanske banke), smo vsi kadili za petnajst Turkov in sicer cigarete, ki stanejo marko in pol po škatlici. Ronhil in uest stanejo marko in pol. Kako ne bi??? Pa smo vseeno zapustili mega Popstars fešto in šli do 24 ur marketa. Ta trgovina za Večnim ognjem mi je zelo simpatična. Čez dan je normalno odprta, ponoči pa šoping opravljaš skozi bančno okence, ki je ravno prav veliko za največje žgane steklenice. Kako smo že rekli? Štiri sarajevska, liter loze in dve škatlici cigaret znese manj kot dva jurja. Potem pa super taksi do Željezničkog đačkog doma odnosno Školskog centra u Buća potoku. V drugem nadstropju je bila v vmesnem prostoru med hodniki miza, kjer smo se vsak dan dobivali oziroma smo praznili cigarete in predvsem popivali. Najslabše je, če si med popivanjem vzameš pavzo (greš samo eno kitico odmislit), ker se je zelo težko vrnit na bojišče. Pravi borci smo z vzdignjenimi rokami delali spravo med sarajevskim Željezničarjem in Bosno. Ura je štiri. Nismo uspeli. Gremo spat. Tudi ko smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah v Sarajevo, nismo šli spat, ampak takoj v center. Takoj do Želje na petko s kajmakom – s pogledom na sliko Kučana sredi čevabdžinice. Za dve in pol marke. To sicer ne bi bilo nič čudnega, če se ga ne bi že na busu nekateri bolj drugi manj nabutali. Zato smo bili prisiljeni piti dopoldan merjasca, ki nas je držal pokonci vse do prvega hladnega piva v Nostalgiji. Ura: zgodnja.

2. Klub Sloga – večer, ki se ne bi smel zaključiti

A sem vam že povedal, da smo imeli eno nadstropje nad nami fenomenalne Štajerce. Iz samo enega razloga. Imeli so ogromno pijače s sabo. Že prvi dan smo poskusili njihovo belo domače vino s kokakolo, pa še nismo vedeli, da je njihovo. Požrli smo pač vse, kar nam je pod roko prišlo. Naslednji dan smo po hitrem postopku postali njihovi pobrateni občinarji. Imeli so žgane pijače, sode odličnega vina, eden od njih je s seboj prinesel svoj hišni sodček piva s pipco. Vse smo popili. Nakar sem ugotovil, da imajo tudi v tretjem nadstropju podobno društveno mizico, kot mi spodaj. In lej kuga zagledam! Deklice z Rock Otočca. In so začele padat težke debate ter še daljši debeli dimi. Pijače je zmanjkalo. In smo zapeli kot pauer densrke: "Panika, panika!" Naj mi, prosim, nekdo razloži, zakaj se te štajerke še vedno derejo panika, če pa imajo polimane svoje betice s supersoničnimi magnetki, v primerjavi s katerimi je še Heri Poter resničen. En, dva, tri: taksi. Do Sloge. To je klub, kjer so DST pred dvema letoma na Teatar festu odigrali svojo Biblijo. Zdaj je klub prenovljen. Sanel in Nedim sta že slišala, da prihaja cel trop simpatičnih deklic, zato sta rezervirala prostor na balkonu. Bosanska grupa je preigravala najbolj jugonostalgične komade. Prišli smo do pijače. Najboljši večer in najboljša noč v Sarajevu. Brez trofej. Bili smo vsi zmagovalci in prvi in glavni. Brez trofej. Ja, tako je to. Če ne zagrabiš ponujenih fakultativnih izletov, samo ob sarajevskem pivu ne začutiš Sarajeva. Sámo oponašanje njihovega načina življenja (kot si ga mi ne-predstavljamo) z lenarjenjem, čevapi, bureki, kahvami ni vse skupaj nič. Razen če je to plan. Vrnite se raje v Sarajevo poleti, ko boste pod čudovitim soncem sredi Baščaršije na mali piaci na vrtu mini kafane Twins spili nebroj najbolj bosanskih kav za eno marko, prebirali zadnjo knjigo Heri Poterja in začutili, kaj pomeni ločiti dušo od telesa. Morda bo ravno poleg vas k sosednji mizi prisedel Kemal Monteno ali pa mogoče Zdravko, Dino. In boste silno navdušeni, ker boste mislili, da je umetnik prišel napisat svoj najnovejši hit, v resnici pa je prišel na daljšo pavzo po ravno pospravljeni Begovi čorbi, ki jo je zabelil z različnimi dolmami in šobsko solato.

1.januar 2003 – Sneg je, glej zunaj sneg je

Zbudil sem se že relativno zgodaj. Izkoristil sem ta čas, da sem se v miru stuširal v skupnem kupatilu za šest oseb. Razmislil, kaj smo vse počeli prejšnji dan, in razmislil, kaj mi še preostane do odhoda domov. Za novo leto smo si rezervirali prostor pod novim letom v centru mesta v Klubu Orange za 30 mark. Nismo imeli najmanjše želje doživeti prestop v novo leto pred Narodnim pozorištem, kjer je glavna zunanja fešta. To pa zato, ker smo že v prejšnjih dneh večkrat namesto petard slišali kar pravo orožje, pa že navadnih petard je bilo preveč. Klub Orange naj bo. Sanel je skakal z viskijem v roki in ga nam točil v kozarce. Le da se ni ustavil. Natočil mi je še pivo do vrha kozarca. Ob prvi priliki sem betonski zvarek skril za šank. Ne tega Sanelu povedat. Ampak res nisem hotel že po parih minutah živeti v večih dimenzijah hkrati. Spil sem nekaj piva, pojedel vse olive in mandarine z narezkov... in že je bilo novo leto. Ob odlični dens-trens-haus (beri od laika laikom: kajli minog brez vokalov na treh platerjih) sem čakal na svoje drugo pivo, nakar vidim da se folk na veliko objema. Ker je vse skupaj zgledalo zelo lahkotno, sem predvideval, da ima nekdo pač rojstni dan. In ravno ko sem zagledal, kdo je veseli slavljenec, mi je priletel zamašek od šampanjca na maslo, ki se je stopilo nad prazno glavo. Da, danes sem tudi jaz slavljenec. Objemal in poljubljal sem se še za celo leto nazaj in naprej. Toliko, da bom prihodnje novo leto raje kar izpustil. Soba 212? Nemogoče. V parih urah pred novim letom smo iz bledih ličk napravili pošastno lepo ogrete obrazke. In prvič v Sarajevo tudi zaradi smeha, ki je bil na trenutke tako izvenserijski oziroma tako preveč grozno nenormalen, da bi naključni obiskovalec sobe 212 mislil, da je stopil v območje somraka iz prejšnjega obmesečnika. Že sem videl naslov v novicah: Twilight zone - The Bevke 212 story!!! To je bila namreč njihova soba. Pili smo tigrovo mleko za napete ritnice, štok kolo za močne noge, vino za lepši glas in kadili drino za ožje žile. Vmes sta počili dve postelji. Prvo so tehniki gladko popravili z polivinilastimi vrečkami. Kaj so naredili z drugo, nimam pojma, ker sem pobegnil nazaj v realni svet. Soba 212 je bila sestavljena iz treh dimenzij. Prva: Andrejc in Repnik sta šla na tramvaj, ki stane 1,20 DM na osebo, in sta imela karto pri sebi, a je nista hotela uničiti. Treba je varčevati pa naj stane kar hoče. Prišel je kontrolor in sta plačala vsak 20 DM in še 2 DM za kavico. Druga: vsi v sobi so se strinjali, da je pri enem paru in še desetih tipih za vse zadosti, samo če ni "foušije". Tretja: bodisi da se je to zgodilo v primeru praznih rok 'Štajerci' ali pa v primeru praznih rok 'Soba 212'. Vse je dobro, če je zastonj, pa čeprav škodi! Jurij Vega bi bil ponosen na naše koordinate.

Na poti domov je naša vodička Tamara sprovocirala tujce na busu, da so se predstavili z mikrofonom. Poslušali smo eno Skandinavko, ki je zapela pesem v slogu Kreslinovih Jagrov, Japo-Kito-rejka je tudi nekaj sproducirala (neznano in zato zanimivo), multi Slovenec je odlično repal v madžarščini (še zdaj ne vem, kdaj je v tistih tri četrt minute, ko je noro hitro govoril, dihal). Za grand finale sta na krov avtobusa prišla dva američana. Ona in on. Kot sem takoj ugotovil, sta zapela omiljen Bushev all-time-favourite zimzelenček. Samega besedila se kljub nori preprostosti zaradi grdega ameriška spakovanja nisem zapomnil, šlo pa je nekako takole: Ringa ringa raja muca pa razgraja pardon nagaja... Bo že držalo, da se intelekt naroda meri po kakovosti njihovih najbolj petih hitov.